Dolgo je ostala Vladoša na vrtu. Gledala je, kako lazijo med travo mravljinci in hrošči, zlati, zeleni, rdečkasti, z rjavimi in črnimi suknjami, kako skačejo kobilice ‒ frk! človeku skoro v obraz, da se kar zdrzneš; lovila je metulje, ki so tako urni, da jim ne moreš do živega, in potem je natrgala velikanski šop rož in trave, vsega, kar ji je bilo všeč. Našla je meliso in pelin, dolgo je oboje duhala, vesela, da tako močno dišita.