Nekoliko dni je bil Rajko res skesan, sramoval se je; prepričan je bil, da zdaj v resnici začne novo življenje. Nežen je bil z materjo in mehak. Zopet je bral zvečer pesmi, pripovedoval materi in Leni o pisateljih in učencih, o iznajdbah, o smelih nalogah, ki še čakajo, da jih reši človeški duh.