»Strašno trpim!« je tožila, kadar je imela toliko moči, da je zašepetala par besed.
Kapljo za kapljo krvi bi bila iztočila mati iz svojega srca, da bi ji olajšala bol, a slabe so bile njene roke, prazne, brez pomoči. »Hčerka ljubljena,« ji je govorila in ji brisala smrtni pot z obličja.