Tilda je spoznala, da je že smrt položila svojo roko na njeno hčer in da ji ni več pomoči. In kakor bi hotela porabiti sleherni hip, ki ga ji še privošči usoda, se ni več maknila od njenega ležišča. Govorila je z njo nežno kakor z majhnim detetom, a obenem zaupno kakor s sestro.