Ali nekaj je odprlo njena usta, da so zastokala, da so zavpila, zavpila na pomoč, kakor samotna zver vpije v gozdu. Ure in ure se je trgalo njeno naročje in znoj jo je oblival od nepopisnih in strašnih bolečin, ki so prekleta in obenem sveta dediščina ženskega rodu od pokolenja do pokolenja. Kakor bilko je zlomilo trpljenje njeno voljo in ji pačilo obraz od nečloveških bolečin.