Bilo je mučno poslušati njihove bedaste, pijane baharije, tisto smešno pijano domovinsko navdušenje po polnoči, hripave popevke, nesmiselne zdravice in vedno trkanje. Neopisno težko ji je bilo gledati, kako njen mož pije; težko nehote šteti čaše, opazovati, kako se opija, kako mu izgublja obraz pametni in prijetni izraz in postaja top in surov. Vedela je, da se doli v gostilni dogaja isto, da pridejo tam tudi karte na mizo, ki si jih doma zaradi nje, iz zadnjega ostanka sramu in ponosa, še niso upali potegniti iz žepov.