Pridejo drugi, vedno več in več jih pride, in nekoč dozori na teh suhih, trdih tleh bogata žetev. Ne bo je videl, ne bo več njegovega prahu, ne bo več njegovega imena, ali ideja bo živela, ki ji je posvetil svoje sile, plamenela bo luč, ki so jo drugi prižgali pred njim in ki zdaj njemu sveti na njegovem potu. *