Po šumah se je vzdignilo žvižganje, pokanje, udarjanje, padanje, da je stokrat odmevalo od kraja do kraja. Zdelo se je, kakor da so postale šume čez noč manjše, nič več ni bilo silnih daljav in neprestopne samote. Če je kdo gledal z vrhov v daljavo, je opazil, kako so se v ponosni krasoti gozdov delale nove razpoke, kako se je trgalo temno zelenje in so se kazale prazne lise, kako so se razredčila drevesa, kakor lasje na trudni glavi starega pustolovca.