Ko je nekoč potrkal neki logar na vrata, mu ni odprl nihče; niti pes ni zalajal na dvorišču in mala krotka srnica je gotovo odbežala v gozdove, ker ni bilo nikogar več, ki bi jo gladil. Dvajset let in dalj so šumele šume okrog samotne koče, a nihče ni sedel pri oknu, da bi poslušal njihovo večno pesem. Na vrtu so rastle mlade smreke poleg bezga med pisanimi rožami, ki so leto za letom iz lastnega semena bujno poganjale in bogato cvetele, kakor da čakajo nanj, da jih utrga, če pride poleti sem po zelenem gozdu.