Čez deset zemljá, čez sto gorâ, čez sto šum, takih, kakor morje neizmernih... kje, kdo to ve, daleč, daleč, kakor do visokega neba. In grof s tujimi očmi, s tujimi, ponosnimi, kakor strele bistrimi očmi, je hodil v šume, zamišljen, teman. Kdo ve, kod so tavale njegove misli, kod so blodile, kaj so delale, koga obiskovale...