Serjoga je molil boga, da mu slučajno iz rok ne zleti to dragoceno darilo usode. Včasih ga je celo prevzemal strah: ali sploh ima pravico do take sreče, ki se je nepričakovano zvalila nanj, ali je tega vreden, ali ni tu nekega nesporazuma ‒ iznenada se nekaj takega izve in takrat mu porečejo: »He-he, prijatelj lakomni, pa si dober!? Si si pa prigrabil!«