Na obeh straneh dneva, in še s tretje, se bliska in grmi. V sprijetosti s trenutkom spregledam in preslišim ‒ grem k očetu ‒ in ko mi pada toča v naročje, sem sam. Vendar kmalu in hitro žvižg, kot bi nekdo-jaz klical ... izza ovinka priteče grimščarski volčjak, rekoč po človeško: klical si, tu sem, gospod!