Najbolj se odreže jaz iz teksta, razloži strašiloma, naj gresta proti zahodu, in naj pohitita, da se ne prehladita v naših zamrznjenih glasovih. Hkrati razlaga nama s prašičjim dečkom, da smo naleteli na lastno spominsko najdišče, in se bo vsak prišlek hočeš nočeš pomaknil v izbris; in da moram jaz vzeti kamen v roke, prašičji ga bo nosil na glavi, on pa da ga bo čuval na srcu. Iz ploske zasnove teksta je lepo viden naš premik od izhodišča v cilj, kjer se javna božja pot prevesi v notranjščino jezika in ne več kraja.