Obveščevalec mi tudi pove, da se ne smem več zareči, izjavljam naj, jaz sem tekst, odnosno: sem, kar sem tekst, in rokopis bo zaupljivost pa spravljivost povrnil, da me bo priznal v sebi in za ves svet, rekoč: nekoč jaz samo tekst sem on. Gluho uho sliši, da se v svetem slovenskem jeziku osebek umakne daleč nazaj in dajè prednost besedi, ki res samostojno zastopa stavčno poved, in je za ene glagol, za naju s tekstom pa skriti predslovenski samostalnik, ... ki išče védenje in vedênje sporočila. Jaz-tekst pa obstajava šele in samo v duhu in že pred to otipljivo pobudo.