Tonček je mislil na češnje. Bolj kot hrbet in noge, ki jih ni mogel iztegniti, ga je bolelo to, da so mu vse češnje drugi obrali, da jih ne bo videl, kako se bodo vse rdeče svetile v soncu. Spet je hotel zavpiti, sedaj je bil pa že več kot teden dni zaprt in tako lačen, da ni mogel več živeti.