Kar gleda jih in gladi, v vsaki se vidi samo sonce in v vsaki se vidi tudi Tonček, samo če češnjo prav obrne. Res je rogovila zelo ozka, in težko sedi v nji, večkrat se mora prestopiti na drugo vejo, da mu noga ne zaspi, včasih se mora z rokami trdneje oprijeti debla, da ga veter, ki močneje potegne, ne vrže na tla, tudi presesti se mora včasih, drugače se bo kar zarasel v češnjo ‒ a tele veje so res kot rdeči venci. Da morejo biti češnje tako lepe!