In potem je šlo naprej: pravde za dvorišče, za pot na polje, za vozove in za sto nepotrebnih besed. Prelepo so cvetele češnje, kar šibile so se v belem bogastvu. Mi smo stali pod njimi, gledali Gosarja in Breclja, kako sta bila huda drug na drugega, pa smo se jih hitro naveličali in spet stopili k svojim opravkom.