Tako hitro je Brvarju in Manici minul ta čas od poldneva do treh kot še nikoli in je Manici bolj koristil kot sto kubikov sacchari uvalraztopine grozdnega sladkorja. Ta dan je Brvar povabil vendarle svoje tri brezposelne prijatelje na liter vina, pa ne da bi se bahal s transfuzi jo, pač pa je ves navdušen hvalil lepoto nekega dekleta, v katerega je prelil svojo kri. Kar je potem sledilo, je seveda samo po sebi umevno, celo to, da je nekaj let potem zibala Manica mladega Brvarja na svojih kolenih in je bilo pozabljeno vse gorje, le narkoza ne.