Poslušal je, kako je našteval zdravnik ‒ sto kubikov, dve sto, tri sto, štiri sto, pet sto, šest sto ‒ in kako je zdravnik ob Rivarocijevi uri javljal pritisk ‒ trideset, petdeset, sedemdeset, petdeset. Vse je bilo pač tako kot v prejšnjih slučajih, toda vendar je kljub vsemu temu sedaj drvela cela reka drugih misli in čuvstev skozi Brvarjevo glavo. Čutil je, kako se stiska njegova roka k Maničini in kako so se mu Maničini prsti naslonili na ramo, kakor bi se hoteli opreti nanjo.