Bavil se je namreč z oddajanjem lastne krvi onemoglim bolnikom in prejel za vsak slučaj tri sto dinarjev. Vsa nesreča je bila samo v tem, da mu niso zdravniki pustili oddajati krvi vsak teden, ampak je moral od slučaja do slučaja čakati najmanj po šest tednov, čeprav je imel velike prednosti pred drugimi brezposelnimi, ki so se ponujali, da bi jim odvzeli kri. Wassermann Matije Brvarja je bil negativen, s čimer se je večkrat ponosno pobahal pred tistimi, ki so jim prišli povedat, da nosi njihov Wassermann eden, dva ali celo tri križe in da bo zelo hudo, če se ne bodo zdravili, kar so sprejeli s popolnoma strtimi in poraženimi obrazi in hodili potem brezplačno na oddelek za kožne in spolne bolezni.