In Nataša bi se bila mogoče že privadila temu životarjenju, da ni nenadno zmagalo v njej spet nemirno srce, razočarano v nerazumljivem otroškem hrepenenju po nečem neznanem. To hrepenenje jo je poslej podilo po mestu dan na dan in jo uvedlo počasi med »nove ljudi«, kakor jih je zaničljivo imenovala Màrijeva pijana družba na Petrovki. Po dolgi primerjavi teh dveh svetov je šele prav zaslutila svojo slabost, da se udaja ljudem, ki jih sovraži, ki se ji studijo, in da ni njeno življenje nič drugega, kakor boj z Màrijem in strah pred gnusnim pijancem Torsenom, ki se ji je še v sanjah prikazoval in se je ovijal kakor ostudna kača.