Sedel je pri isti mizi, ob kateri sta posedala nekoč z Jelo. Reka misli mu je drvela skozi možgane in ves zmeden je lebdel med njimi, drvel z njimi, se lovil za prvo, za drugo, se potapljal med njimi in se zopet znašel na površini drvečega toka. Vse te misli so bile zatajeni spomini, potlačeni že davno v najbolj skriti kot lobanje ‒ sedaj pa se je na mah strl oklep, ki jih je tiščal in zdrve le so, kakor da bi nikdar ne bile potlačene in uklenjene.