Sedaj pa je Aleš Robida čutil, kako počasi se vleče vlak skozi hladne, mrke pokrajine. Pod železnico je tekla umazana reka, nad njo so v dolgočasno temotno nebo štrlele puste skale in rogovilasta, gola, mrtva drevesa, med katerimi so se tuintam vile strme, izgubljene steze. »Kam drvim,« je pomislil z grenkostjo.