Več kot uro dolgo je podpiral glavo in zamišljen gledal na sliko. Potem je začel prebirati pisma, ki so bila polna življenja, nagajivosti, čuvstev, razigranosti, včasih žalostna potem zopet polna strasti. V njih je našel izraze, ki bi jih Julija nikoli ne mogla izgovoriti, kakor: »Moj fant,« ali »Jutri bo cvetna nedelja, pridi, da pojdeva v zgodnjem soncu na Sleme,« ali »Komaj čakam, da bi se poletje končalo, da bi se začela predavanja in bi Te zopet lahko sprejela v svoji zagrebški sobici.«