»Razumem, razumem,« je odgovoril urednik, ki pa topot res ni prav razumel. Kljub vsemu temu pa je Aleš čutil, kako mu lega nekaj topega na dušo, kako polagoma, polagoma poginja nekaj, kar je bilo v davnih časih veličastno in živo, svet, v katerem se mu je zdelo, da je nekoč nemo sanjal o njem. Naročil je mnogo knjig in skušal čitati.