Štiri leta je opazoval ženo, da bi tisto nekaj spoznal ‒ po ure dolgo je strmel v njene oči, ki so še vedno žarele z nezmanjšano opojnostjo. Gledal je ure dolgo v jutru, preden se je prebudila, njen obraz, prisluškoval je besedicam, ki jih je včasih zašepetala v sanjah ‒ nič. Kakor lepa senca je stopala dan za dnem po hiši, iz sobe v sobo ‒ ali pa slonela ob oknu in strmela na prostorni vrt, ki se je širil okoli hiše.