Še isti večer je prisedel k njegovi mizi ravnatelj velike kemične industrije in se skoraj celo uro pogovarjal z njim. Ravnatelj je ostro poslušal vsako besedo, ki jo je izpregovoril Aleš Robida, čeprav ni Aleš Robida govoril kdo ve koliko in je rajši strmel o obraz, ki je suh in s stoterimi potezami porisan strmel z nasprotne strani vanj, obraz moža, ki je imel doma in v inozemstvu naloženih petnajst milijonov dinarjev in ki je kljub temu bogastvu živel, kot je bilo splošno poznano, skromno kakor kak profesor. Konec pogovora je ravnatelj izjavil: »Zdi se mi, da vaši možgani niso brez soli.