Budile so se slike iz pomladnih, poletnih, jesenskih in zimskih večerov med visokimi hišami, med katerimi je stopala, kakor da bi nikoli ne bila z dežele doma, ali pa po sončnih pomladnih zelenih in po mrzlih zimskih belih gajih nad mestom, po katerih je brzela, kakor da bi vedno bila pastirica. Nekoč se je zagledala v Budov kipec, ki se je smehljal izmed igrač v velikanski izložbi. Ni se ga mogla nagledati.