Ko je v začetku tega stoletja gostovala na Japonskem prva italijanska operna skupina, so se gledalci dušili od smeha zaradi širokih rokavov njihovih kimonov.
Prav tako se Japonci škodoželjno smejejo neumnostim belcev, ki se poskušajo vmešavati v njihov govor; uživajo, ko pripovedujejo o napaki Evropejca, ki si je domišljal, da popolnoma obvlada neko njihovo krajevno narečje, in je v tramvaju dejal prepadenemu sprevodniku: »Koro šite kudasai!« namesto da bi bil rekel: »Oro šite kudasai!« Ko je dodal nedolžni »k« v začetku stavka, je rekel: »Ubijte me, prosim vas!« namesto: »Dovolite, da izstopim, prosim vas!«