Kar je rečeno o smehu prebivalcev črne Afrike, bi lahko veljalo tudi za vse druge zamorce na svetu, naj bodo z Antilov ali z otokov Indijskega oceana. Ko človek pomisli, kako so bili njihovi predniki, sužnji, poniževani, kako kruto so z njimi ravnali, da še danes nimajo v družbi mesta, ki bi ga zaslužili zaradi svoje marljivosti in vrlin, ‒ se ne more dovolj načuditi nasmehu, ki se razcveta v kotu njihovih očesnih vek in na loku njihovih ustnic in veselem smehu, ki doni iz njihovega grla. Ali so iz strahot, ki so jih pretrpeli njihovi očetje, zajemali moč nasmejane duše, kot je njihova?