Osladne romance, ob katerih je slišati med egiptovski mi poslušalci mnogo vzdihov, pa vplivajo na tujca nepremagljivo smešno. ‒ Zamislite si le, na primer, dva, tri glasbenike na majhnem odru, resne kakor zbirka portretov; igrajo na nenavadna glasbila, tvorijo nekak mešani zbor in imajo spredaj »zvezdo«, najpogosteje brkatega moškega, ki po vojaško pozdravlja znance v dvorani, preden s pogrebnim tonom zapoje kakšno ljubezensko žalostinko! Ko se človek navadi na to vrsto glasbe, bo nekako razumel poezijo, svežost, razburljivost in resnično lepoto, ki jo navdihuje.