Monologi, ki naj bi bili satira na sodobne napake in ki izživajo bučen smeh egiptovskega občinstva, puščajo evropskega obiskovalca dokaj ravnodušnega. Osladne romance, ob katerih je slišati med egiptovski mi poslušalci mnogo vzdihov, pa vplivajo na tujca nepremagljivo smešno. ‒ Zamislite si le, na primer, dva, tri glasbenike na majhnem odru, resne kakor zbirka portretov; igrajo na nenavadna glasbila, tvorijo nekak mešani zbor in imajo spredaj »zvezdo«, najpogosteje brkatega moškega, ki po vojaško pozdravlja znance v dvorani, preden s pogrebnim tonom zapoje kakšno ljubezensko žalostinko!