Deset dni, ki ne morejo biti žalostnejši, in v katerih se Perzijci javno bičajo, ranijo, trgajo obleke, praskajo po obrazih in valjajo po prahu. Torej neka vrsta »črnega humorja«, kajti ves Iran ne premore enega varieteja, kabareta ali zabavišča. Temu je treba se dodati, da je tamkajšnja glasba otožna, da je podnebje utrudljivo, da ljudstvo slabo živi in da so presiti bogataši pogostoma obsedeni od verske blaznosti.