Iranec se zadovoljuje z nasmehom. Njegove očesne veke se tedaj lahno nagubajo, a oči, ki so pri večini Irancev dokaj lepe, izražajo humor ljudstva, ki je stoletja prehajalo iz enega tujega jarma v drugega, iz tatarskega v mongolskega, iz arabskega v turškega ali afganistanskega (da niti ne upoštevamo angleškega ali ruskega) in ki je vedno znova spoznavalo, kako njegova vztrajnost zmaguje nad surovo silo. Iranski humor je predvsem humor nezadovoljnežev.