Tako gibek in izrazit jezik je hvaležno gradivo za humor na tistem področju, ki se na njem najbolj blesti in na katerem ustvarja svoje mojstrovine: v realizmu. V tem realizmu, pa bodi poetičen, tragikomičen, ironičen, v gledališču, literaturi ali filmu, dosega italijanski duh svoje vrhunce. Kadar postanejo realistični, so Italijani samokritični z enako mero natančnosti kot ironije, in če se pri tem še smilijo samim sebi, ne bo zaradi tega nikomur hudo.