Združitve pa Italija ni tako kmalu dosegla. Šele ko je meščanstvo s svojim kapitalističnim zagonom v francoski revoluciji leta 1789 razmajalo stare fevdalne in tudi drobne mestne oblike, je njegov osvajalni predstavnik Napoleon nehote združil Italijo in tako plačal davek svojemu italijanskemu poreklu. Nato zavlada zopet mrak, iz katerega se italijanski narod trga postopoma in skozi vse mogoče zasnove (karbonarstvo Silvia Pellica, buržoazni patriotizem Giuseppa Mazzinija in široka ljudska Garibaldijeva dejanja).