Za razliko od francoskega duhoviteža, podobnega strelcu, ki smešne plati svoje žrtve obsipuje s strelami ‒ dovtipi, se angleški humorist postavlja za svojo žrtev in jo zasleduje, pri tem pa oponaša vse njene kretnje in glasove ter jih po malem preoblikuje. Kadar se hoče Dickens v »Pickwickovcih« ponorčevati iz angleških advokatov tistega časa, sestavi zagovor, ki je na njihov način nekoliko pretiran. Ko nas hoče Swift v »Guliverjevih potovanjih« razveseliti na račun kraljev in njihovih bojaželjnih nagonov, polaga v usta svojega junaka prostodušno pohvalo vojne, ironičen govor, ki pa je napisan s popolno resnostjo.