Leta 1867 so Madžari prvi ponudili Dunaju roko, saj so si lahko prosto uredili svoj panonski prostor. Gospoda, ki si je znala povsod prijetno urediti življenje, se tudi na Madžarskem ni odpovedala tej priložnosti: plemičem in bogatašem, ki so se v civilu zabavali, v vojski pa vihali omaščene ščetinaste brke, se res ni slabo godilo. Vprašanje pa je, kako je bilo pri srcu navadnemu poljskemu delavcu brez zemlje ali pastirju v »pusti« in tovarniškemu delavcu.