Mož je bil pred revolucijo škof, potem pa je v Ustavodajni skupščini predlagal zaplenitev duhovniških posesti. Talleyrandova spretnost in zvijačnost, ki ju je Napoleon tako cenil, pa sta bili dvorezen nož, ki ga je okusil tudi sam Bonaparte: neznačajni politik je ob primernem trenutku preskočil na stran njegovih nasprotnikov. Nekoč je minister Talleyrand priredil gostijo, na kateri je neka starejša dama izgubila zob.