Čakal je še dolgo, zajčeve oči pa so vedno bolj buljile. V skrajni sili se je medved opogumil in zbežal, da so pete žvižgale in mu je dlaka stala pokonci kakor petelinu perje. Ustavil ga je šele volk: »Hej, pobratim, kam tako naglo, saj vendar ne gori voda!«