Ko pride zvečer Sonce domov, se prične togotiti in razsajati, ker je mati skrila človeka v hiši. Ko nesrečnik to sliši, se sam prikaže na dan in prosi Sonce tako milo, da se ga končno le usmili. Sonce mu reče: »Tudi jaz ne vem za tak grad, ki nima ne oken in ne vrat, kajti jaz nisem nikoli obsijalo vseh kotov na zemlji.