Objel jo je okrog pasu in ji šepetal pesem: »In razen njega širom naokoli /nikogar ni, da bi se vanj ozrl,/ ki kmalu bo tam na samotnem polji/ samotno, kakor služil je, umrl.« »No, vidiš,« ji je še vedno šepetal na uho, »tako pravi pesnik Bor in kakor velja to za kozolec, velja za človeško življenje.« Tina ni vedela, kaj naj stori.