Mrkih obrazov in nejevoljni so stali v vrsti, vrteč med prsti papirje, od položnic do čekov, ko je rekla neka gospa, vsa razburjena: »V vrsti čakamo, kot bi nam kaj dali zastonj.« »Seveda, seveda,« se je takoj oglasil moški za njo, »čakamo, da jim lahko plačamo provizijo, čakamo, da jih lahko vzdržujemo in spet čakamo, da izvemo, koliko denarja smo dolžni ‒ za čakanje!« »Zakaj imajo računalnike?« je rekel naslednji.