Šele ko je ženska pričela ljudi klicati po imenu, šele takrat se je nekdo dvignil in s suhimi usti prosil za vodo ... hrano. »Ni časa,« je rekel Renato, »tisti, ki bo sposoben splezati na površje, tisti bo šel z menoj ... ostali pa ... kakor jih je volja. Kraške jame že tako ali tako slovijo po belih kosteh.«