Ljudje!« Franček je zaviral, da sem slišala cvrčati avtomobilske gume in samo za milimeter sva se ustavila pred budističnim svečenikom, ki je nepremično stal na sredini ceste. Njegovo oblačilo je bilo sicer umazano, obraz pa se je svetil kot preveč naoljena površina. Zajela sva sapo, bleda in brez besed sva strmela v človeka na cesti, ko je Franček vseeno izdavil: »Kaj, hudiča, pa je zdaj to?«