Potipal je žep, kjer je bila varno shranjena Tomaževa beležka, pa še Jurijeva ura zraven. »To so res pravi policaji,« se je zasmejal in veselo brcnil prazno pločevinko, da se je skotalila daleč v Donavo, kjer naj bi slej ko prej pristala tudi Slovenčka. »In kako so mu zrasle oči,« je še kar naprej brundal hrust, dokler ga ni zmotil mobik.