S Frančkom sva opazovala dogodek, ki je spominjal na prefinjeno igro trenutka, na skrivnost in strah. Grajsko obzidje se je kopalo v jutranji megli in samo še suličar na obzidju je manjkal, pa bi se človek lahko prestavil v srednji vek. »Samo poglej,« sem rekla Frančku, »samo poglej to lepoto.«