Toča je klestila po njegovem sadovnjaku in Barbara, ki se je vrnila iz službe prej, kot je mislil, je stala v preddverju in se mu noro smejala. »Končno boš le dojel, da je narava nepopustljiva, kaj boš le ti, ubogi črv, praskal po zemlji. Ha, prevrnil se ti je tudi čebelji panj, sem videla ... ha ... sem videla.!«