Pod njim, kakor v daljni globini, je rožljal rdečkin cungelj, ki ga je kot sladka godba nevidnih duhov k spanju mikal. Temu k pokoju vabivnemu kraju se torej približa počasnih korakov Tilka, se usede na posteljo, se prime z obema rokama za kolena, ki jih skrči, ter zamišljen gleda skozi špranjo v pažu v tiho noč, katera sama je brala vse njegove občutke na obrazu, ker s stoternimi svetlimi očmi je kukala nanj skozi omenjeno špranjo. Če bi se vendar smelo po vnanjščini soditi, bi se smelo reči, da med sto mislimi, ki so se kot mlade mačke lovile po Tilkovi glavi, nobena še ni nadvladala.