»Na, da boš malo za pijačo dal,« mu rekó. Potem pa ona in njen mož na pragu stojé ponosno gledata za sinom, ki s težkim srcem stopa po vrtu in šele, ko jo na koncu vrta na levo za vas zavije in ga spred oči zgubita, stopita v hišo, oba molčé, ker čutita, da ta dan je važen za vse tri. Vse gre po sreči, si misli Tilka, ko se okoli sebe ozira in nikjer nikogar ne zagleda; vendar ker je le mogoče, da bi na koga naletel, ruto, ki mu je še vedno iz žepa mahala, popravi, to je skrije jo vso v žep, ker sama misel, da bi jo kdo utegnil videti, mu že kri v lice sili.